Zadnje čase me večkrat zanese tja. Nekako upam, da je zelenjava tam res pridelana v Sloveniji. Upanje ostaja. In ker vsaka šola nekaj stane, se moj izbor, kjer kupujem oža.
No, pa da se vrnem k marelicami.
Pogrešam tisto marmelado, ki sem jo jedla, ko sem bila majhna. Spomnim se jadogne, marelične, slivove... In vse so bile odlične.
In tudi vem kaj je skrivnost: "Naj bo nabrano v domačem sadovnjaku in ne šparat s cukrom!"
In ko sem delala danes marmelado nisem pazila koliko sladkorja sem dodala.
Sestavine so bile:
- 3,5 kg marelic brez koščic
- 1,5 kg sladkorja
- sok 1/2 limone
Ko sem oprala in razkoščičla marelice so romale v lonec.
Kjer sem jih utopila v sladkorju.
Malo zmečkala med prsti in dokončno jih zmlela s paličnim mešalnikom.
Na štedilniku sem jih počasi zavrela in že so se delali mehurčki.
Sedaj pa čakat in mešat, da se zgosti.
Takoj na začetku rahlega vrenja oz. ko je v stanju "simmering" najprej postane marmelada redkejša ampak čez čas začne pridobivati na gostoti.
Po 4h kuhanja na nizkem ognju sem dobila tako temno ampak živo barvo.
In kako sem vedela da je marmelada narejena?
S kuhalnico sem kapnila eno kaplico na krožnik. Počakala, da se malo ohladi in probala. Ker v prvih desetih poizkusih še ni bila dovolj gosta, sem pustila, da se še naprej kuha in jaz sem pridno mešala. Ampak, ko sem enajstič kapnila pa se je dovolj strdila.
Ko je bila marmelada v kozarčkih sem jo dala še spat. Lepo ovila in pokrila z odejo.
No comments:
Post a Comment